november

Mesec november je minil dokaj hitro.

V pasjem kardelu smo imeli začasno še enega člana. Včasih popolnoma prilagodljiv, spet drugič popolnoma samosvoj. Ni enostavno imeti tujega kuža za en mesec. Kot prvo je velika odgovornost in kot drugo, ta kuža ni nikoli tak kot tvoji.
Jure pravi nikoli več in v tem ga moram poslušati. Ker on je največ hodil z njimi in ga je najbolj motilo to, da je moral imeti privezanega, če ne je mimogrede kam tekel.
Če bi vprašala Moon-a in Moo-ja bi verjetno rekla isto, ker mu nikakor ne moreta dopovedati, da se v njuni kastroli ne hodi, da se ne skače v glavo in da se onadva igrata samo takrat, ko se sama tako odločita.

V novembru je bil v planu tudi B-BH izpit z Mo-jem. Pa se je mnogo stvari skompliciralo do takrat, tako da mi je hudo zmanjkalo časa za poligon. Če imaš otroke, si težko vzameš vedno potrebni čas za psa, pa še služba potrebuje svoj čas. Izpit sva sicer opravila, rezultat mi pa ni ravno v čast.

Zapadel je prvi sneg in nastale so lepe fotografije, za katere je predvsem poskrbel Jure:

Umrl je Tomaž Ertl

Ravnokar sem prebrala, da je umrl. Moje sožalje vsem bližnjim.
Saj vem, da se sprašujete kaj dela ta objava na mojem pasjem blogu. Samo ne boste verjeli, da je bil on vzreditelj mojega prvega psa, ki sem ga dobila pri 11 letih. Bil je krasen nemški ovčar z imenom Eko. Z nami je preživel sedem let, ko je poginil.

Bil je bolj nevzgojen pes, bi rekla danes. Čeprav me je ubogal in imel je nekaj, kar do danes še ni pokazal noben drug pes. Kljub temu, da je bival v pesjaku je imel občutek za dogodke:

- nekoč je sedel pred mene in lajal na poti iz Poljan na Dobravo. Stala sem in ga gledala, ko se je iz stene usulo kamenje. Potem me je spustil naprej.

- ko sem želela z motorjem na izlet, me ni pustil, da bi se usedla na motor, ležal je pred motorjem.
Tako da sem ga morala zapreti, da sem lahko odšla. Po petih minutah sem padla z motorjem in si poškodovala roko.

- v kolikor je kdo prišel preblizu k meni je bil takoj pozoren in je s svojo mimiko hitro pokazal, da mu ne bo dobro, če se me dotakne. Zato sem ga vozila vedno  s seboj, ker me z njim ni bilo strah hoditi ponoči okoli.

Zgodb z mojim Eko-m je bilo veliko. Prijatelji se ga spominjajo po tem, da jim je zgrizel čevlje. Mislim da so bili žrtev njegove menjave zob tudi čevlji moje splošne zdravnice, čemur se velikokrat nasmejeva, saj je bila in je velika ljubiteljica mojih psov.

V glavnem Eko je bil moj prvi pes in ko danes razmišljam o tem, kako nas psi po svoje povezujejo z določenimi ljudmi,je zelo zanimivo kakšne zgodbe so se napletle  v preteklih letih med lastniki in vzreditelji. Politično smo začeli z Eko-m, kasneje smo se približali politiki z nakupom Bobaja, ki bi bil po vsej verjetnosti Jankovićev, če ne bi bil sive barve (in kot tak neprimeren za vzrejo).

Drugi pes, ki sem ga dobila je bila psička mešanka od dr. Rjazanceva. Med šarplaninko in neznanim mimohodečim samcem. Ime ji je bilo Taja. Hudo milo bitje  v katerem se ni nikoli zaznala šarplaninska kri. Poginila je mlada, kljub večkratni veterinarski pomoči ji niso znali diagnosticirati in pozdraviti bolezni. Predvidevam da je bilo nekaj z jetri.

Nato sem šla po izgubi Taje, ko sem visokonoseča pretulila celo noč in končala na oddelku SBJ po novo psičko z imenom Orsa. Ona je bila kraški ovčar. Pa je bila tudi zelo mila in je z nami preživela 15 let. Edino z ovcami ni znala najbolje ravnati, saj jih je preganjala na kup.

Še v času Orse sva šla z Juretom po Bobaja, da bo lavinski pes. No postal je okrasni pes. In še danes se mi zdi Veliki švicarski planšarski pes zelo lep v svoji veličini. Je pa res, da je to pes, ki je izsanjal vse moje sanje o velikih psih.

Bobaju se je pridružil Moon, nato nas je lani Bobaje zapustil in poleti je prišel še Mo.

Moon, Mo in Polo

En avstralec je bila naša odločitev, pa je na mojo željo prišel še en avstralec in ker kjer sta dva je tudi prostor za tretjega, se nam je za določeni čas bivanja pridružil še Polo.
Moj jezik ima veliko dela, da spravi iz sebe pravilni glas, da psa ločita med klicom Mo in Moon, da vam sedaj ne govorim, ko še P vpletam v svoje klice. Kličem po-ja, pa mu-ja, pa pu-ja... v glavnem v sekundi, ko ugotivim katerega psa moram poklicat, moj jezik ne sledi glavi in nastajajo neki čudni zvoki. Mene hudo motijo, psi me pa ne razumejo.

Lep jesenski dan

Julija si je čez vikend sposodila v šoli fotoaparat, no najpomembnejši je bil dober objektiv in nastalo je kar nakaj slikc čez vikend. Dneva sta bila prekrasna, topla, sončna, polna svetlobe.

Moon meditira v Ledinah

Moon s palico iz vode

Moon- stresi se :)

Mo vadi

Moon petka

Moon tace gor

Moon- na zadnjih nogah

Žogica nama je ušla ven- pomagej

Srečanje Alpine River 2012

Tokrat smo se dobili v Bohinju. Nekatere sem pogrešala, žal je bila na ta dan šola. Nekateri so imeli službo ali druge obveznosti. Dobili smo se nad Staro Fužino, počasi navadili pse, da smo videli kako se kateri obnaša in kdo je lahko spuščen in kdo ne.
Sposodila sem si dve fotki, upam da avtorici ne bosta hudi, saj piše, čigavi sta:

Pozerja :)
Hvala Urša, da si ga slikala ko je ravno sapo jemal za naslednji how-how

Nedeljsko gobarjenje

Danes sva se z maksom in M&M odpravila na gobarjenje. No, ker sva uspela oditi od hiše šele okoli 12 ure, je bil to bolj sprehod, kot gobarjenje.
Ko smo prispeli do vrha, se je Maks odločil, da se njega slika s pasjimi prijatelji:

No nekaj jurčkov sva le našla:

Ko smo se vrnili domov, je bil čas za nego. Oba sveže skrtačena. Za njima pozira maček Boni:)

Dom Viharnik in Gorenjski glas

V petek smo dobili v nabiralnike Zgornjesavca in ko je Julija listala po časopisu, naenkrat reče- ej mami, ti si v časopisu in Moon:
http://www.gorenjskiglas.si/e_files/priloge/pdf/priloga_686.pdf
Sem bila presenečena, ker mi niso povedali, da bodo naredili objavo.
Moon ni terapevtski pes, ker nima opravljenega šolanja v klubih, ki so namenjeni temu. Samo na povabilo iz doma, sva se z Beti odzvali in hodiva enkrat na mesec k njim na obisk.
Zadnjič smo bili pred domom, pa niso bili preveč zadovoljni, ker jim je bilo hladno.
Samo pred domom se lažje pokaže kakšne trike in kaj kuža zna. Slikce sledijo, jih moram iti v dom na recepcijo iskat.

V domu Viharnik je bilo tudi tokrat prijetno. Sedaj že poznam nekaj stanovalcev in en možakar mi je še posebno simpatičen. Je hudo dementen, samo ko se pogovarjaš z njim imaš občutek, da vse ve. Pogovarja se zelo spoštljivo in ve ogromno o psih. V svoji sobi ima tudi akvarij z ribicami, ki nam ga je ob prejšnem obisku doma pokazal. Ta možakar (saj poznam priimek, samo to je le javni blog) mi je že zadnjič govoril o knjigi, ki je na novo izšla in če sem jo že prebrala. No danes sem jo kupila, tako da sedaj jo samo še preberem.

Slikce iz drugega obiska, ko smo bili pred domom Viharnik:
Gospa v  modri jopici je poskusila, če zna dat tačko :)

Moon gleda v ata, če le ima še kakšen priboljšek zanj ;)

Tokrat je bila z nami tudi Ajša, kuža za v naročje.

Na sliki ata in gospod, ki mi je priporočil zgoraj napisano knjigo :)

Beti z Luno in Moon pri prijazni stanovalki.

To so pa slikce iz prvega obiska, ko smo bili v domu  Viharnik:

Planinski muzej Mojstrana

Z Neli sva se "ujeli" že ob najinem prvem srečanju, ko je Gregu obljubil Jure, da bo šel namesto njega, potem je pa tudi Jure imel delo na Igu in sem šla jaz. Pravzaprav mi je po svoje pri njej neprijetno, ker pripeljem reševalnega psa. Samo jaz pa nisem reševalka, sem pa v muzeju med samimi reševalci, ki otrokom predstavijo njihovo delo. Upam, da dovolj na glas povem na začetku, da jaz nisem članica GRZS in da je to moj mož. Ker je pa bila tudi druga delavnica na dan, ko je Jure moral v službo, sem pa spet prišla sama.
Z Neli sva se že prej dogovarjali, kako v sam program vključiti otroke in kako jim prikazati kuža tako, da tudi oni sodelujejo, odgovarjajo in delajo. Da jim je zanimivo.
Nastale so slikce in moji komentarji.
Najprej smo dali Moonu pas za plezanje ;) in ga oblekli tako, kot so bili prej oblečeni mlajši otroci, tudi oni so imeli plezalni pas spodaj in zgoraj. Moon dobi poleg pasu še nagobčnik.

Oprt nima oznake, da je član GRZS, ima pa na ovratnici značko, ki so jo želeli otroci videti:

 S pomočjo gorskih reševalcev je še Moon plezal na steni- dvignili smo ga toliko, da so videli, kako se kuža lahko dvigne tudi v helikopter:

 Neli je izbrala dva otroka in so se šli skriti v gozd. Ko jih Moon najde mora pričeti lajati, da vodnik psa ve, da je našel nekoga v gozdu.

 Ko je Moon pričel lajati, smo šli vsi pogledati kaj je našel:

 Za zabavo otrokom lovi tudi frizbi, ni pa to njegova najljubša igra.

 Triki so otrokom še najbolj zanimivi, na sliki je desetka:

 In preskok preko mene, na tej sliki je videti, kot da mu ne bo uspelo, a mu je:

 Po dveh nogah hodi tudi nazaj, kaj pa otroci, kako jim gre hoja nazaj:

 Tudi po štirih gre Moon nazaj, otroci ob njem so tekmovali, kdo bo hitrejši:

 Na koncu pa še obvezno čohanje in božanje vseh udeležencev: