Umrl je Tomaž Ertl

Ravnokar sem prebrala, da je umrl. Moje sožalje vsem bližnjim.
Saj vem, da se sprašujete kaj dela ta objava na mojem pasjem blogu. Samo ne boste verjeli, da je bil on vzreditelj mojega prvega psa, ki sem ga dobila pri 11 letih. Bil je krasen nemški ovčar z imenom Eko. Z nami je preživel sedem let, ko je poginil.

Bil je bolj nevzgojen pes, bi rekla danes. Čeprav me je ubogal in imel je nekaj, kar do danes še ni pokazal noben drug pes. Kljub temu, da je bival v pesjaku je imel občutek za dogodke:

- nekoč je sedel pred mene in lajal na poti iz Poljan na Dobravo. Stala sem in ga gledala, ko se je iz stene usulo kamenje. Potem me je spustil naprej.

- ko sem želela z motorjem na izlet, me ni pustil, da bi se usedla na motor, ležal je pred motorjem.
Tako da sem ga morala zapreti, da sem lahko odšla. Po petih minutah sem padla z motorjem in si poškodovala roko.

- v kolikor je kdo prišel preblizu k meni je bil takoj pozoren in je s svojo mimiko hitro pokazal, da mu ne bo dobro, če se me dotakne. Zato sem ga vozila vedno  s seboj, ker me z njim ni bilo strah hoditi ponoči okoli.

Zgodb z mojim Eko-m je bilo veliko. Prijatelji se ga spominjajo po tem, da jim je zgrizel čevlje. Mislim da so bili žrtev njegove menjave zob tudi čevlji moje splošne zdravnice, čemur se velikokrat nasmejeva, saj je bila in je velika ljubiteljica mojih psov.

V glavnem Eko je bil moj prvi pes in ko danes razmišljam o tem, kako nas psi po svoje povezujejo z določenimi ljudmi,je zelo zanimivo kakšne zgodbe so se napletle  v preteklih letih med lastniki in vzreditelji. Politično smo začeli z Eko-m, kasneje smo se približali politiki z nakupom Bobaja, ki bi bil po vsej verjetnosti Jankovićev, če ne bi bil sive barve (in kot tak neprimeren za vzrejo).

Drugi pes, ki sem ga dobila je bila psička mešanka od dr. Rjazanceva. Med šarplaninko in neznanim mimohodečim samcem. Ime ji je bilo Taja. Hudo milo bitje  v katerem se ni nikoli zaznala šarplaninska kri. Poginila je mlada, kljub večkratni veterinarski pomoči ji niso znali diagnosticirati in pozdraviti bolezni. Predvidevam da je bilo nekaj z jetri.

Nato sem šla po izgubi Taje, ko sem visokonoseča pretulila celo noč in končala na oddelku SBJ po novo psičko z imenom Orsa. Ona je bila kraški ovčar. Pa je bila tudi zelo mila in je z nami preživela 15 let. Edino z ovcami ni znala najbolje ravnati, saj jih je preganjala na kup.

Še v času Orse sva šla z Juretom po Bobaja, da bo lavinski pes. No postal je okrasni pes. In še danes se mi zdi Veliki švicarski planšarski pes zelo lep v svoji veličini. Je pa res, da je to pes, ki je izsanjal vse moje sanje o velikih psih.

Bobaju se je pridružil Moon, nato nas je lani Bobaje zapustil in poleti je prišel še Mo.

Moon, Mo in Polo

En avstralec je bila naša odločitev, pa je na mojo željo prišel še en avstralec in ker kjer sta dva je tudi prostor za tretjega, se nam je za določeni čas bivanja pridružil še Polo.
Moj jezik ima veliko dela, da spravi iz sebe pravilni glas, da psa ločita med klicom Mo in Moon, da vam sedaj ne govorim, ko še P vpletam v svoje klice. Kličem po-ja, pa mu-ja, pa pu-ja... v glavnem v sekundi, ko ugotivim katerega psa moram poklicat, moj jezik ne sledi glavi in nastajajo neki čudni zvoki. Mene hudo motijo, psi me pa ne razumejo.